Novinarska konferenca »Se bo naš avtobus ustavil?«

Začnimo na koncu, z našim protestnim shodom, ki je pred zgradbami delodajalcev potekal 5.12. letos. Na tem protestu smo sindikati opozorili na prenizke plače v celotnem zasebnem sektorju. Kljub gospodarski rasti, kljub rasti dodane vrednosti na zaposlenega, kljub enormni rasti dobička podjetij v zadnjih petih letih, temu nikakor ne sledi tudi rast plač.

Delodajalci vrsto let niso bili pripravljeni na pogovore o dvigu najnižjih plač, zelo glasno pa so se angažirali ob dveh vprašanjih: o povišanju obdavčevanja kapitala (ki je trenutno med najnižjimi na evropski ravni) in o dvigi minimalne plače za nekaj deset evrov.

Predstavniki delavcev menimo, da se moramo vsi skupaj angažirati nekje drugje: doseči, da bodo plače prebivalcev rastle skupaj z ekonomskimi kazalniki, da bo gospodarska rast pojem, ki bo nekaj pomenil tudi vsem, ki trdo in odgovorno delamo in prinašamo dobiček lastnikom kapitalskih deležev.

Sindikat delavcev prometa in zvez je že dalj časa opozarjal, da je kolektivna pogodba dejavnosti cestnega prometa slaba, oziroma da ne daje pravega odgovora na izzive panoge. Zato smo že v lanskem letu delodajalce pozvali k sklenitvi nove pogodbe. Pridružil se nam je tudi Sindikat voznikov avtobusov Slovenije in skupaj z delodajalci smo se strinjali glede ključnih problemov: prenizki tarifni razredi in prevelika odsotnost voznikov avtobusov od doma.

Interes je bil zvišati tarifne razrede na raven, ki bo dostojna in odražala odgovornost poklicev v panogi (gre za voznike avtobusov, mehanike, kontrolorje,…) ter ureditev delovnega časa. Vsi smo si priznali, da je stanje v panogi slabo. Imamo težavo pridobiti nove sodelavce, celo tako, da delodajalci ponujajo finančne nagrade vsakemu, ki pripelje kolega in celo tako, da se kakšna linija celo ne izvede, ker preprosto ni ljudi. Iskren interes sindikatov je bil skupaj poiskati odgovor na ta vprašanja. Vendar smo po celem letu skupnega druženja z delodajalci ugotovili, da delodajalci niso pripravljeni na večje spremembe sistema, da razmišljajo kratkoročno in da se očitno ne zavedajo dovolj močno, kaj se bo zgodilo s panogo, če jo bodo v želji po boljših delovnih razmerah še vedno v tem tempu zapuščali zaposleni. Namesto ureditve delovnega časa in plač menijo, da bodo deficitarnost poklica rešili tako, da zaposlujejo tujce. Pri tem ne gre za tujce, ki se znajdejo v Sloveniji in iščejo varnost in priložnost. Gre za agencije, ki načrtno iščejo voznike po tujini in jih vozijo v Slovenijo. A tudi bazen zaposlitev iz vzhoda in juga se bo enkrat izpraznil. Delodajalci pa bodo ostali v panogi, ki bo brez sklenjene kolektivne pogodbe, z nizkimi standardi, s slabimi pogoji dela in takrat bo prepozno.

Delodajalci se morajo zavedati, da brez velikega premika k humanizaciji delovnih razmer ne moremo dolgoročno govoriti o prihodnosti javnega prevoza. Ob vsem poudarjanju ekoloških in družbenih vidikov javnega prevoza pa bo morala aktivnejšo vlogo prevzeti tudi država, natančneje Ministrstvo za infrastrukturo.

Kolektivna pogodba dejavnosti: kaj nas moti, zakaj smo prekinili pogajanja in kaj so naše zahteve

KP ima kot najnižjo osnovno plačo za prvi tarifni razred opredeljen znesek 420,96 EUR! To je v samem repu med kolektivnimi pogodbami dejavnosti. Četrti tarifni razred na primer določa znesek 561,89 EUR! Še več, prav vsi zneski, tudi za najvišje rangirana delovna mesta, so še vedno pod zneskom minimalne plače. Ob takih zneskih se ne moremo pogovarjati o dostojni plači!

Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih je v naš pravni red po našem mnenju izrazito neposrečeno prenesel evropsko ureditev iz Uredbe 561/06. Vozniku se namreč v delovni čas všteva čas od začetka do zaključenega dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu, razen obveznih odmorov, časa počitka in časa razpoložljivosti, v skladu z določbami zakona. Kaj to v naravi pomeni? Delavec dela takrat ko vozi, vse ure, ko čaka na naslednjo linijo po dnevnem redu ali ko čaka turiste, da opravijo oglede, pa se ne vštevajo v delovni čas, temveč se štejejo kot čas razpoložljivosti, ki je sedaj po kolektivni pogodbi plačan 30% urne postavke, oziroma 1 EUR IN ŠEST CENTOV NA URO! Ker to ni delovni čas, se seveda delodajalci vse premalo trudijo, da bi bilo tega časa čim manj in prihaja do situacij, ko je delavec skupno odsoten tudi 300, 350 ur na mesec, pa ne izpolni mesečne delovne obveznosti 174 ur. Poleg tega čas odmora za malico delodajalci ne vštevajo v delovni čas, kar voznike avtobusov postavlja v neenakopraven položaj z vsemi ostalimi delavci v Sloveniji.

To so problemi naše panoge, naše rešitve, ki smo jih predlagali, pa so seveda:

• Dvig tarifnih razredov na dostojno raven, nad znesek minimalne plače
• Ureditev časa razpoložljivosti, kjer bo veljalo: daljša kot je odsotnost, višji je znesek oziroma odstotek, ki ga mora delodajalec plačati. Samo na ta način bomo lahko dosegli, da bo tega časa čim manj!

Poleg tega delodajalce opozarjamo, da pričnejo upoštevati zakonsko obveznost plačevanja poklicnega zavarovanja voznikom avtobusov. Sodba, ki so jo dosegli vozniki LPP je pokazala, da je bilo prenehanje plačevanja s strani delodajalcev nezakonito, na kar smo jih tudi opozorili. Odgovor delodajalcev je tak, da prepušča voznikom avtobusom breme vlaganja tožbe, sami pa ne bodo storili nič za doseganje tega cilja. Sindikat je seveda mnenja, da je taka odločitev sprenevedanje in slab signal celotni panogi, bomo pa temu sledili in skladno s pooblastili delodajalce preganjali po pravni poti.

Sindikati smo z današnjo tiskovno konferenco skušali podati odgovor delodajalcem in jih pozvati, naj razmišljajo o dolgoročnem preživetju panoge. Naši člani, zaposleni v podjetjih cestnega potniškega prometa so nam izrazili veliko podporo in nas podprli pri zaostrovanju socialnega dialoga. Prepričani smo, da bomo na strani delodajalcev našli razumne sogovornike, ki bodo preprečili nadaljnjo krizo v panogi in končno posledico zaostrovanja dialoga, ustavitev avtobusov!

Saška Kiara Kumer

Generalna sekretarka SDPZ