SDPZ poziva k odgovornemu odnosu do voznikov tovornjakov

Določene novice so take vrste, da šokirajo in pretresejo. Prisilijo nas, da se ustavimo in pomislimo na življenjske zgodbe, ki se skrivajo za njimi. Obstajajo pa tudi novice, ki so že tako pogoste, da se nanje sploh ne odzovemo normalno. Na primer, a ste opazili, da se zadnje dni in mesece v novicah ponavljajo zgodbe o voznikih tovornjaka, ki umirajo na cesti? Morda ste ob branju pomislili na nevšečnosti, ki nastanejo zaradi dolgih ur zastojev in dolgih kilometrov kolon. Gotovo pa veliko od vas ni pomislilo na voznike tovornjakov, ki so v teh nesrečah izgubili življenje in na njihove družine, katerih življenje se je v trenutku spremenilo za vekomaj.

Vzrok večine nesreč, v katerih so udeleženi vozniki tovornjakov, je nepazljivost, utrujenost, stres, bolezen. Kako pride do tega, da voznik nenadoma trči v vozilo pred njim, v steber mostu, v ogrodje tunela? Kako neskončno utrujen, izčrpan, bolan mora biti?

Zaposleni v cestnem tovornem prometu nam omogočajo življenje, kot ga poznamo. Dostavljajo nam dobrine, ki jih potrebujemo in ki si jih želimo. Pri tem pa vozniki tovornjakov pogosto delajo v razmerah, ki niso vredne človeka. Si predstavljate pretežni del svojega življenja preživeti v kabini tovornjaka? Tam jesti, spati, delati in še kaj? Vsakodnevno v našem sindikatu spremljamo zgodbe ljudi, ki vozijo po 60 ur skupaj, ki po dva dni ne gredo niti jest. V trenutku, ko ustavi, že dobi klic svojega ‘gazde’, zakaj ne dela, češ da bo plačal kazen, če ne pripelje pravočasno. Vozniki delajo z dvema karticama (kar mu omogoča zlorabo pravil o obveznih počitkih in odmorih), prisiljeni so k nespoštovanju pravil glede upravljanja s tahografi, pristajajo na plačilo na kilometer (kar pomeni, da nosijo riziko zastojev, čakanj na trajektih, mejah, razkladanjih…), obvezne počitke koristijo v kabini nekje na drugem koncu Evrope, ves čas pa jih preko GPS spremlja delodajalec, ki ima do delavca vse prej kot spoštljiv odnos…

V dejavnosti kopenskega prometa in cevovodnega transporta je po podatkih SURS zaposlenih 28857 ljudi. Ti opravijo tisoče milijonov kilometrov in prepeljejo desetine milijonov ton  blaga. Pri tem, po podatkih SURS prejmejo plačo, ki je daleč pod slovenskim povprečjem in znaša med 800 in 900 EUR neto. Seveda je splošno znano, da se voznikom ponuja plačilo na kilometer, nato pa se računovodsko plačilo pretvori v minimalno plačo in dnevnice. Na zunaj je vse lepo in prav, izgublja pa zaposleni, ki ne bo prejemal človeka vredne pokojnine in nadomestila za bolniško, izgublja država, ki ne prejme prispevkov in posledično vsi mi. Zakaj? Da delodajalci lažje bogatijo? Komu v tej državi je to v interesu?

Na Sindikatu delavcev prometa in zvez v okviru Zveze svobodnih sindikatov rešujemo usode posameznikov. Vlagamo tožbe, prijavljamo kršitve inšpekciji, opozarjamo delodajalce… toda, potrebno je storiti veliko več!

Nujno je vprašati državo, ali ima interes, da se v panogi zopet vzpostavi red!

Nujno je vprašati delodajalce, ali imajo vest služiti na račun življenj in zdravja voznikov!

In nujno je vprašati delodajalska združenja, ali čutijo odgovornost za nastale razmere.

Več kot petnajst let mineva, odkar panoge ne ureja več kolektivna pogodba, ki je urejala vsaj minimalne standarde: plačo, delovni čas, dodatke, dopust, jubilejne nagrade, delovanje sindikata in še kaj. Dejstvo je, da od takrat urejenost panoge drastično pada. Dejstvo je tudi, da donosnost dejavnosti raste. Žal donos, kot še marsikje drugje, raste na račun poštenega plačila za delo. Bomo dopustili, da tudi na račun življenj voznikov?

Kot velikokrat prej, ponovno pozivamo delodajalska združenja, da dvignejo pogled od finančnih rezultatov in pogledajo dejansko stanje. Vozniki tovornjakov so v tem trenutku najbolj iskan profil zaposlenega v Sloveniji. Upam si trditi, da predvsem zaradi pogojev dela. Kaj boste delodajalci storili? Si bomo skupaj prizadevali za boljše in bolj zdrave delovne pogoje zaposlenih in višje plače? Ali boste nadaljevali z naraščajočim trendom zaposlovanja delavcev, ki prihajajo k nam s trebuhom za kruhom? Za katere veste, da so pripravljeni delati čez vse meje, da zaslužijo za svojo družino. In ki bi jih radi z delovnimi dovoljenji in s pogodbenimi kaznimi prisilili, da ostanejo pri vas, četudi jim ne omogočate dostojnih razmer. V kolikor želite dobro panogi in odličnosti svojega poslovanja, pri sebi veste, da to ni pravi odgovor.

Odgovor poiščimo skupaj, v socialnem dialogu. Da ohranimo spoštovanje zaposlenih in kvaliteto opravljenih storitev. Pa bo življenje vseh nas boljše. In bolj brez skrbi bomo sedli za volan.

Generalna sekretarka SDPZ, Saška Kiara Kumer, univ. dipl. prav., l.r.

Predsednik SDPZ, Emil Prohan, l.r.