Intervju s Saško Kiaro Kumer »Trudim se biti veliko med ljudmi«

Z novembrsko skupščino Sindikata delavcev prometa in zvez Slovenije (SDPZ) je polno funkcijo generalne sekretarke prevzela pravnica Saška Kiara Kumer, pred tem že leto dni vršilka dolžnosti. Zanimale so nas prednostne naloge SDPZ v pravkar začetem mandatu, izzivi njenega sindikalnega dela, pa tudi njena razmišljanja o najbolj aktualnih sindikalnih temah in dilemah.

Sindikat je močan toliko, kolikor ima članov. Na skupščini je bilo slišati tudi nekaj tvojih misli o pomenu ugleda sindikatov in sindikalistov. Kako ga povečati in utrditi položaj sindikatov? V družbi na sploh in v podjetjih.

Gotovo bi ljudje morali več vedeti o tem, kaj sindikat je in za kaj se zavzema. Sama sem vseskozi delala v delovnem pravu, najprej sem se za to šolala, potem sem delala v odvetništvu in sem, dokler se nisem zaposlila na področju pravnega svetovanja na območni organizaciji ZSSS, zelo malo ali nič izvedela o tem, kako delajo in delujejo sindikati.

Mislim, da se premalo govori o sindikatih, ne vem pa, ali je to načrtno ali je to tudi posledica naše premajhne prisotnosti in izkoriščanja priložnosti. Sigurno je naloga vsakega od nas, da govori o tem, kaj sindikat naredi, in poudarja pozitivne vrednote, ki jih sindikat zastopa. In v tem smislu je pomembno tudi to, kakšen je sindikalni predsednik v podjetju. Če sam vrednote živi tudi v vsakodnevnem življenju, če je dober delavec, če je konstruktiven, če želi dobro kolektivu, se bo zavzemal tudi za vsakega posameznika, ki bo imel težave, kar bodo sodelavci zaznali in cenili.

Kaj je zate obraz pravega sindikalista?

Od sindikalista v podjetju vsi veliko pričakujemo in zahtevamo. Od njega zahtevamo, da pozabi na lastne ambicije, na lastne interese, da se zavzema za vsakega posameznika, ki ima težave, tudi če ta mogoče nima prav, da zapostavi celo lastno kariero, da se zavzema za skupno dobro. Ljudi, ki bi bili toliko altruistični in se brezmejno razdajali le za druge, je zelo malo. In dejansko je to tudi težko pričakovati od ljudi, še posebej, ker je to funkcija, ki ni niti plačana niti cenjena. Kljub temu pa še vedno obstajajo posamezniki, ki jim je mar, in sem jim izredno hvaležna.

Vedno znova se poraja vprašanje, ali se znamo sindikati, sindikalisti pohvaliti s tem, kaj delamo, z dosežki.

Premalo. Velikokrat opažam pri sindikalistih v podjetjih, da vidijo slabe prakse, pa mogoče nimajo sredstev in načina, kako ukrepati. Tako pride tudi do brezupa ali jeze, ki se nabere v človeku, ki vidi, da bi bilo treba narediti nekaj, kar je prav. In tako je veliko negativnosti, češ: »nič se ne da«, »nič ne moremo«, »nič nismo naredili«. Pa ni zmeraj res. So tisti mali koraki, male zmage, je pomembna protiutež kapitalu. Ne mislim, da smo zaman v podjetjih, in prav je, da se s tem tudi pohvalimo.

Kako? Govoriva o pomenu komuniciranja?

Komuniciranje poteka na različnih ravneh in osebnega stika ne more nič nadomestiti, nobena institucija ne nadomesti človeka, ki deluje v podjetju. Da ta človek pove drugemu, za kaj smo tam, za kaj se zavzemamo.

Druga plat komunikacije je dejstvo, da mora vsak član jasno vedeti, na koga se lahko obrne. Kje je njegov sindikalni zaupnik, kje so ljudje, ki na terenu pokrivajo njegov sindikat. Pa tudi, da se ne boji poklicati v pisarno SDPZ, da kaj vpraša pa tudi mogoče pokritizira.

Sindikat po tvoje ne sme biti neka oddaljena institucija. Kako to uresničuješ ti?

Trudim se biti veliko na terenu, po podjetjih, med ljudmi. Se pogovarjati tudi o konkretnih kolektivnih pogodbah in težavah posameznikov. Kamorkoli me povabijo, z veseljem pridem, tudi na zbore delavcev. Hkrati kot pravnica še vedno rešujem posamezne težave članov, ki se obrnejo po pomoč.

Pri članstvu je treba govoriti tudi o množičnosti. Nekaj časa je padalo članstvo v bolj ali manj vseh sindikatih. Na skupščini smo izvedeli, da se ta trend v SDPZ umirja, ampak da se članstvo stara. Kakšen je ta izziv?

Starostna struktura članstva se res nagiba proti upokojitvi in v naslednjih desetih letih bomo imeli velik pritisk odhajanja članstva v pokoj. To je tudi bistven razlog, zakaj nam je članstvo padalo tudi prej, razen nekaj stečajev je bilo odhodov zelo malo.

Zdaj nabiramo toliko novih in mlajših članov, da smo na neki pozitivni ničli, in si želimo trend še obrniti. Ne le z včlanjevanjem novih in mladih, kar sicer je prioriteta, ampak tudi s povezovanjem in združevanjem. Veliko energije vlagamo v poudarjanje škodljivosti razdrobljenosti sindikalizma. Rumeni sindikat, ki je samo v podjetju in nima širše zaslombe in strokovne podpore, težko kaj doseže. Tudi če boš imel tri sindikate v podjetju, boš dosegel bistveno manj in bo to delodajalcu v prid.

SDPZ mora izkoristiti prednost, ki jo ima, da je reprezentativen sindikat v panogah, ki jih zastopa, da se ima pravico pogajati in skleniti kolektivne pogodbe. Pa tudi, da ima zaslombo Zveze svobodnih sindikatov z vso mrežo strokovnjakov, ki stoji za njo. In to absolutno je naša konkurenčna prednost, če lahko tako rečem.

Kako sicer sodelujete z drugimi sindikati?

Naša vrata so vedno odprta, pridružijo se nam lahko vsi sindikati iz naših panog. Že zdaj pogosto delamo skupaj. Dolgoročno pa verjamem, da bo to prihodnost, da bomo vsi pod enim krovom.

Na pošti je bilo sodelovanje pred časom problem. Kako je zdaj?

Na pošti sta dva močna sindikata in sodelujemo, kar pa ne pomeni, da ne vodi vsak svojih akcij. Glede ključnih stvari moramo delovati skupaj in to se je izkazalo kot dobro. Tako smo lani skupaj dosegli dvig plač, v letošnjem letu nas čaka prenova nekaterih dodatkov in povračil stroškov.

Pogosto slišimo dileme, ali je treba bolj graditi na aktivnem članstvu ali na tem, da sindikat nudi članstvu ugodnosti in servis. Kaj meniš?

Oboje. Svet ni nikoli črno-bel. Mali sindikati, ki delujejo le v podjetjih in jim vsa članarina tam tudi ostaja, pogosto svoje člane razvajajo z darili in ugodnostmi, seveda pa jim ne povejo, da jim ne zagotavljajo pravne pomoči, zavarovanja in vsega drugega. Hkrati pa ne moreš čisto brez tega. Človek je družbeno bitje in potrebuje tudi pozornost, druženja, piknike. Tudi v SDPZ ne želimo tega zanemariti. Če je sindikat povezan in družaben, je tudi bolj aktiven. Tako bo član skupnost bolj občutil kot svojo in bo zanjo tudi več pripravljen narediti.

Da bo sindikat aktiven in močen, mora imeti usposobljene aktiviste. Na kakšnem izobraževanju bo gradil SDPZ?

Zvezina sindikalna akademija je prednost in vrednost, na katero SDPZ napotuje svoje člane, sami pa tudi zaradi specifike dejavnosti organiziramo svoje izobraževalne dogodke. In jih nameravamo tudi naprej. Eden bo že spomladi, kjer si bomo sindikati naše regije in EU izmenjali konkretne izkušnje.

SDPZ že nekaj časa sodeluje mednarodno. Kako misliš to še krepiti, če vemo, da tudi do 80 odstotkov neposredno uporabljive zakonodaje nastaja v EU?

Tako je sploh pri transportni zakonodaji. Tam je vse urejeno na evropski ravni. Evropske direktive, predvsem pa uredbe natančno določajo ne le, kako se preko EU distribuira tovor, ampak tudi način, kako morajo vozniki voziti, ureja počitke, delovni čas, zapisovalno opremo … In tako je zelo pomembno, kako se ta zakonodaja oblikuje, in brez sindikalne povezanosti na evropski ravni ne bomo imeli nobenega vpliva. Evropsko združenje transportnih delavcev (ETF) sodeluje s konkretnimi vsebinami že na ravni priprave zakonodaje in SDPZ si želi biti zraven, ker se nam to zdi pomembno. Republiški odbor SDPZ je že dal zeleno luč za povezovanje.

Kako gledaš na novi evropski paket mobilnosti?

Javno je SDPZ že povedal, da je premalo poudarjena varnost voznikov, da je premalo narejeno za boljše pogoje njihovega bivanja, prenočišča. Slovenija je prehitro pokimala in se strinjala z vsem, hkrati pa si je kot država umila roke pri zagotavljanju infrastrukture za voznike, počivališča ipd.

Kako SDPZ sodeluje znotraj države s pristojnimi ministrstvi?

V zadnjem letu smo nanje naslovili precej pobud, ministrstvo smo pozvali, naj sodeluje z nami tudi pri kolektivnem pogajanju za cestni potniški promet, saj so regulator. Zelo aktivni smo bili tudi ob spreminjanju zakona o cestnem prometu, ko so skušali uvesti Uber. Pripombe smo pisali tudi ob oblikovanju uredbe o podelitvi koncesij. Skratka, velikokrat se oglasimo, je pa res, da na ministrstvu velike želje po sodelovanju ni, so pa trenutki, ko smo jim koristni. Želeli pa bi si večje odgovornosti.

Tudi kar se tiče poklicnega zavarovanja voznikov, bi morala država aktivneje in sistemsko ukrepati glede na to, da so se vsi delodajalci kolektivno kartelno dogovorili za neplačevanje in da gre za ogromne zneske, ki gredo na škodo tudi države, saj Kad kot državna institucija ne dobiva sredstev.

Kako naprej pri uveljavljanju poklicnega zavarovanja?

V tem trenutku smo prispeli pred zid. Želeli smo si socialnega dogovarjanja in sistemske rešitve, da ne bi delavce izpostavljali temu, da tožijo svoje delodajalce. Sodna praksa je že pokazala, da smo imeli prav, a kljub temu, da smo vsa velika podjetja javno pozvali, naj svoje obveznosti iz tega naslova delavcem poravnajo, nimamo druge izbire, kot da svoje člane aktiviramo in vlagamo tožbe. To so nam med vrsticami povedali tudi delodajalci. To se mi zdi sramotno, a vendar tudi država ministrstvo ne reče na to nič.

V dejavnostih, kjer ima SDPZ svoje člane, je socialni dialog različen, ponekod teče, drugod so velike težave. Kje jih je največ?

Omeniti moram cestni potniški promet, saj smo si lani res prizadevali prenoviti kolektivno pogodbo na način, da bo dala odgovor na izzive te panoge, to so delovni čas in pomanjkanje delovne sile. Najprej smo imeli občutek, da delodajalci z nami to mnenje delijo, a ko smo prešli na konkretna vprašanja, se je izkazalo, da niso pripravljeni na strukturne spremembe, da si ne želijo odpovedati temu, da čas razpoložljivosti ni delovni čas, da je ta čas čakanja plačan mizerno, da niso pripravljeni pokazati več prožnosti glede ureditve delovnega časa. Tako smo jim rekli: »začnimo se resno pogovarjati, ali pa se pač ne bomo pogovarjali«, in odziv je bil nezadosten. Zaradi tega smo pripravili novinarsko konferenco in na njej dejali, da prekinjamo pogajanja in da se glede na razmere se lahko avtobusi tudi ustavijo.

Veliko je delodajalcev, zlasti v večjih podjetjih, ki so v socialnem dialogu s sindikati v podjetjih zadeve uredili s kolektivno pogodbo, hkrati pa dovoljujejo, da manjši delodajalci izkrivljajo stanje na trgu. To je nerazumno.  Prepričana sem, da se bodo delodajalci zavedeli pomembnosti te panoge in nevarnosti, ki se ji izpostavljajo. Če se ne izpogajamo za kolektivno pogodbo dejavnosti, bo tudi v tej panogi prišlo do kaosa.

Slabe razmere so tudi v tovornem prometu. Že dolgo ni krovne kolektivne pogodbe, pa tudi volje za pogajanja ne.        

SDPZ je vsa ta leta pozival k pogajanjem, ta so tudi potekala, a neuspešno. Kot kaže, zadeva na delodajalski strani še ni zrela, kar težko razumem, saj se na trgu jasno kažejo posledice tega, da ni kolektivne pogodbe ter s tem minimalnih standardov in reda v panogi. Zaradi tega imamo ljudi plačane po centu na kilometer, povprečno plačo, ki je daleč pod slovenskim povprečjem, hkrati pa so ljudje, ki imajo uradno  minimalno plačo, plačani na drugačne načine, preko dnevnic, stimulacij in podobno. Hkrati pa so nekateri delodajalci še toliko poniglavi, da podpisujejo peticijo zoper dvig minimalne plače.

Ogromno je zlorab; kogarkoli ustavijo inšpektorji za promet, pri skoraj vsakem najdejo kakšno kršitev. Zlorabljajo se kartice voznikov, veliko je izogibanja ureditvam.

V SDPZ aktivno  ozaveščamo voznike, da ni pomembno zgolj plačilo na roke, da je pomembno, kakšna bo pokojnina, koliko si varen in zdrav. Aktivno včlanjujemo tudi v tej dejavnosti, prijavljamo na inšpektorat, vlagamo tožbe.

Panoga je v vzponu, ima ogromno dodano vrednost, prinaša velike dobičke, in delodajalci bodo morali nekaj narediti, da dobijo ljudi. Že sedaj je pri nekaterih delodajalcih med 70 in 80 odstotkov zaposlenih tujcev, tem pa je velikokrat Slovenija le odskočna deska za delo drugje v Evropi in ne pristajajo več na suženjske razmere pri nas.

Dejavnost poštnih in kurirskih storitev je bila pred časom precej v medijih, zdaj se o njej sliši manj. Kaj se dogaja?

Sama panožna kolektivna pogodba je sklenjena za določen čas in je stabilna. Ker je daleč največji delodajalec Pošta Slovenije, se tam dogaja veliko, pogajamo se neprestano. Potem ko smo zvišali plače, smo leto 2018 namenili izboljšanju delovnih razmer, SDPZ je imel ogromno pripomb glede organizacije dela.

Ključen problem na pošti je seveda pomanjkanje delovne sile, ki jo je težko dobiti, kljub temu da plače niso minimalne. Temu botrujejo delovni čas pa tudi slabi medsebojni odnosi, ki pa so posledica pritiskov za doseganje standardov. Tudi na upravnike, ki pa nimajo ljudi, da bi delo lahko potekalo nemoteno, zato so slabe volje, ta pa pronica naprej in krog je sklenjen. Ogromno je tudi bolniških.

Pošta se trudi zaposlovati, kadrovski načrt so izpolnili, a jim je hkrati veliko zaposlenih odšlo. Ljudje ne ostanejo, čeprav pošta v njihovo usposabljanje veliko vloži, saj se ne počutijo dobro. SDPZ si je tudi zato prizadeval za izplačilo božičnice, ker se nam to zdi eden pokazateljev, da na pošti cenijo trud delavcev, in jih lahko prepriča, da ostanejo.

Država tu nastopa v zelo shizofreni vlogi, saj preko SDH zahteva izpolnitev poslovnega načrta in določen donos in je ne zanimajo socialni kazalniki, hkrati pa je regulator javne službe in določa cene, kakovost dostave. Potrebne so spremembe zakona o pošti, saj če želimo tak standard poštnih storitev, ga je treba tudi plačati. Pošta, ki je v državnem lastništvu, je v neenakopravnem položaju z zasebniki, ki bolj dobičkonosne dele dejavnosti opravljajo na trgu. To je nelojalna konkurenca.

Centralizacija na pošti še bolj negativno vpliva na organizacijo dela in na to sindikat zelo opozarja. Pogosto opažamo, da vodstvene strukture sicer vidijo, kako bi moralo biti, ne vidijo pa, kako dejansko je in da je način podajanja informacij pogosto takšen, da se po hierarhiji navzdol vsi dobri nameni izgubijo in spremenijo v golo poveljevanje. To je stvar organizacije dela, ki je v tako velikem sistemu velik izziv.

Poudariti pa moram še, da se v socialnem dialogu na pošti veliko dogaja, da imamo v načrtu še veliko pobud za spremembe.

SDPZ pokriva tudi dejavnosti letalstva, telekomunikacij, cestno gospodarstvo … Kaj lahko sporočiš s teh področij?

V cestnem gospodarstvu se je sindikat Darsa izpogajal za dvig tarifnih razredov in za dober regres. Pri telekomunikacijah se marsikaj dogaja in ni vse v redu, a težko zastopamo interese članstva, saj je notranja razdrobljenost sindikatov velika. Veliko priložnost za sindikat vidim pri aktiviranju sindikatov pri drugih ponudnikih v panogi (A1, Telemach, T2 …). V letalskem prometu smo prisotni, v Adrii Airways Tehniki ob menjavi direktorja in novem sindikalnem vodstvu upamo na bolj kakovosten socialni dialog.

Eno od področij SDPZ so tudi računalniški programerji. Je zelo prekarizirano in v njem je premalo zavedanja za potrebo po sindikalnem organiziranju. Tudi tja moramo usmeriti sile.

Potrebno je informiranje in izobraževanje ter stalna prisotnost v izobraževanju in dogodkih za mlade.

Skupnemu boju v ZSSS za nov plačni model se pridružuje tudi SDPZ. Kako naprej?

Prizadevamo si za pravo ceno dela. Glede plač se vsi strinjamo, da so prenizke vse plače, ne le minimalna, največji problem je pa preveč sploščena distribucija. Tudi v naših panogah vidimo, da ljudje niso več pripravljeni sprejemati novih in večjih odgovornosti na delovnih mestih, saj so zanje premalo plačani. To, da imamo v kolektivnih pogodbah tarifne razrede na 400 ali 500 evrih, nima smisla, saj ne opravičuje niti našega obstoja niti obstoja delodajalskih organizacij. Postaviti je treba realne cene in razmerja, ob dejstvu, da dobički rastejo.

Delovni čas je akuten problem delavcev. Kako ga vidiš?

Malo smo pozabili osnovno premiso sindikalizma, to je boj za tri osmice; osem ur dela, osem ur počitka in osem ur prostega časa. V času poudarjanja individualnosti se prodaja zgodba, da moraš biti korak pred vsemi, boljši, kar potem vedno znova pomeni, da moraš delati več in dlje. Ljudje tako tudi sami pri sebi štejejo kot vrednoto, da ne vprašajo za nadure, da so pripadni, da se odzovejo tudi popoldne, zvečer … To se dogaja celo nam sindikalistom.

Se obetajo v tvojem mandatu kakšne spremembe notranjega ustroja SDPZ?

SDPZ podpira enotno organiziranost terena po vsej Sloveniji, vztrajamo, da mora imeti član po vsej Sloveniji servis enake kakovosti. V smislu solidarnosti se mi zdi ključno, da so vsi tereni med seboj poenoteni, da si izmenjujejo informacije in prakse. Še zmeraj si želimo, da so na terenu ljudje, ki so blizu članom.

SDPZ je statut prenovil, glede območnih oborov pa ostaja načelo, da tam, kjer si ljudje želijo delovati lokalno tudi preko odbora, to tudi funkcionira. Trenutno imamo tri odbore, enega za zahodno, enega za vzhodno Slovenijo in enega v Celju.

Odbori dejavnosti v SDPZ se bodo morali po skupščini formirati na novo, izvoliti svoje vodstvo. Predvidevam, da bodo ostali ti, ki so bili sedaj. Upoštevajoč navedeno bomo v SDPZ skladno s statutom oblikovali tudi lastne organe. To se bo zgodilo in se že dogaja v tem mesecu.

Kakšna je sedanja vodstvena ekipa SDPZ?

Izkušena in uigrana. Sama sem dobila vso podporo in pomoč. Tudi Branke (tajnica Branka Gržinič, op. a.) in nekdanjega predsednika (Srečka Lorenčaka, op. a.), ki se jima zahvaljujem, z novoizvoljenim predsednikom Emilom (Prohanom, op. a.) pa se veseliva novih izzivov.

Želim si uspehov in rezultatov, ne le na osebni ravni, ampak tudi na ravni SDPZ.

Mojca Matoz

Intervju je objavljen tudi na povezavi: https://www.zsss.si/trudim-se-biti-veliko-med-ljudmi/